Amir Suljić

Sem Amir Suljić iz Maribora. Pogosto se vprašam, od kod izvira moja želja pomagati ljudem v stiski. Verjamem, da še iz otroštva – iz izkušenj, ki so me zaznamovale in me niso pustile ravnodušnega. Morda tudi zato, ker sem bil sam nekoč v težki situaciji in vem, kako je, ko potrebuješ pomoč. Iskreno sem hvaležen vsem, ki so bili del moje poti – FURS-u, mestnemu redarstvu, Sparkasse banki, policiji in vsem, pri katerih sem si moral sposojati denar. Hvala vam, ker ste mi nevede pomagali, da sem se prebudil in vzel življenje v svoje roke. Velikokrat sem bil na tleh, pa sem se vedno znova pobral. Včasih sem imel dve ali celo tri službe hkrati – delal sem kot kuhar, natakar, na gradbišču, bil pogrebnik in obdukcijski pomočnik. Vse se da, če si res želiš. Priznam, tudi sam sem včasih sanjaril o bližnjici – o lotu, jackpotu… Ampak danes vem, da je prav, da sem šel po tej poti. Skozi božične večerje in prostovoljno delo sem spoznal, kaj pomeni biti človek – in kako pomembno je, da si pomagamo. Pomagam tudi družinam z otroki, ki si kljub trdemu delu ne morejo privoščiti dostojnega življenja. Vem pa tudi, da nekateri pomoč izkoriščajo. Zato vedno pomagam – finančno, z dobrinami ali podporo – a le, če skupaj nekaj postorimo ali naredimo. Poležavanja, izkoriščanja in pasivnosti ne podpiram, najmanj pa odvisnosti od socialne pomoči brez želje po spremembi.